Kdo se je poročil s Irene Doukaina Laskarina?

Irene Doukaina Laskarina (Bulgarian: Ирина Ласкарина Асенина, romanized: Irina Doukaina Asenina, Greek: Ειρήνη Δούκαινα Λασκαρίνα, romanized: Eirēnē Doúkaina Laskarina) was empress consort (tsaritsa) of Bulgaria (1258–1268). She was the second wife of Tsar Constantine Tikh of Bulgaria.

She was a daughter of Emperor Theodore II Laskaris of Nicaea, and his wife Elena of Bulgaria, and sister of Nicaean Emperor John IV Laskaris. Her maternal grandparents were Tsar Ivan Asen II and Anna Maria of Hungary.

In 1257, Irene married Bulgarian nobleman Constantine Tikh as his second wife. Her husband was a pretender to the Bulgarian crown. Constantine was proud to be married to a granddaughter of Tsar Ivan Asen II, and he adopted the Bulgarian dynastic name Asen to enhance his claim to the crown. In the next year Constantine was elected Tsar of Bulgaria by a boyar council in Tarnovo and Irene become his consort.

In 1261 Irene's young brother, Emperor John IV Laskaris, was deposed and blinded by Nicaean regent Michael VIII Palaiologos, who had just regained Constantinople from the Latin Empire, re-establishing the Byzantine Empire. Tsaritsa Irene was a bitter enemy of the usurper. She became a leader of the anti-Byzantine party in the Bulgarian court.

Irene died in 1268. She had no children.

Konstantin Tih (bolgarsko Константин Тих, Konstantin Tih) ali Konstantin I. Tih-Asen (bolgarsko Константин I Тих Aсeн, Konstantin I Tih-Asen) je bil bolgarski cesar (car), ki je vladal od leta 1257 do 1277, * ni znano, † 1277.

Njegov oče je bil verjetno bojar Tihomir (Tih) ali morda skopski bojar Ivan Tihomir. Stari oče po materini strani je bil srbski vladar Stefan Nemanja. Za cesarja so ga izvolili bojarji leta 1257, ko se je poročil z Ireno Nikejsko, hčerko cesarja Teodorja II. Dukas Laskarisa in Elene Bolgarske, hčerke Ivana Asena II., da bi zamenjal neučinkovitega Mica Asena. Da bi okrepil svoj položaj zakonitega vladarja, je privzel ženin priimek Asen. Leta 1261 je bil Mico dokončno poražen in dobil azil pri nikejskem cesarju Mihaelu VIII. Paleologu.

Od leta 1259 do 1261 se je Konstantin vojskoval tudi z Bélo IV. Ogrskim. Začetni ogrski vdor leta 1259 je imel za posledico Konstantinovo prehodno osvojitev Severinskega Banata leta 1260. Ogri so pod vodstvom kasnejšega kralja Štefana V. Ogrskega leta 1261 osvobodili Severin in osvojili bolgarski Vidin in Lom. Bolgari so pod poveljstvom kijevskega princa Jakoba Svetoslava osvojili izgubljeno ozemlje, zato so mu za nagrado prepustili Vidin. Jakov Svetoslav je kot skoraj neodvisen despot vzdrževal stike tako z Bolgarijo kot z Ogrskim kraljestvom.

Odstavitev in oslepitev mladoletnega nikejskega cesarja Ivana IV. Dukasa Laskarisa, ki jo je ukazal Mihael VIII. leta 1261, je iz Konstantina Tiha kot svaka odstavljenega cesarja naredila Mihaelovega nasprotnika. Konstantin se je leta 1264 udeležil mongolskega pohoda na bizantinsko ozemlje, vendar njegov uspeh ni izboljšal bolgarskega položaja.

Po smrti žene Irene leta 1268 je Konstantin poskušal zgladiti odnose z Mihaelom VIII. s poroko z njegovo nečakinjo Marijo Kantakuzeno leta 1269. Spori zaradi predaje Marijine dogovorjene dote, mesta Mesembrija (Nesebăr), so izboljšane odnose takoj pokvarili. Bolgarska vlada je sklenila zavezništvo s sicilskim kraljem Karlom I., ki je načrtoval pohod proti Mihaelu VIII. in obnovitev Latinskega cesarstva. Mihael VIII. je vrnil udarec s poroko svoje nezakonske hčerke Eufrozine z Nogaj Kanom iz Zlate horde, ki je kot bizantinski zaveznik leta 1274 opustošil Bolgarijo. Mihaelov poskus, da bi na Drugem lyonskem koncilu vzhodno Cerkev združil z Rimom, je zaostril odnose med Bolgarijo in Bizantinskim cesarstvom, ker sta bili bolgarska cesarica in njena mati iz tistega dela bizantinske aristokracije, ki je najbolj nasprotivala združitvi.

Zadnja leta vladanja je bil Konstantin delno paraliziran zaradi padca s konja in je trpel zaradi neugotovljene bolezni. Vlada je bila trdno v rokah Marije Kantakuzene, ki je njunega sina Mihaela kmalu po rojstvu okrog leta 1272 kronala za socesarja. V 1270. letih je nadzirala odnose z Bizantinskim cesarstvom in organizirala najprej podreditev in nato umor z zastrupitvijo vidinskega despota Jakoba Svetoslava leta 1276.

Zaradi dragih in neuspešnih vojn, stalnih vpadov Mongolov in gospodarske nestabilnosti (Konstantin je bil prvi bolgrski vladar, ki je na veliko koval svoj denar) je leta 1277 izbruhnil upor. Vodil ga je svinjski pastir (ali svinjerejec) Ivajlo, ki je v svoje vrste privabil mnogo nezadovoljnih podložnikov, domnevno predvsem iz nižjih družbenih slojev, in prevzel oblast v velikem delu države. Konstantin je Ivajla napadel s svojo osebno stražo, vendar je bil v bitki odločilno premagan in ubit.