Kdo se je poročil s Ekaterina Svanidzé?

Ekaterina « Kato » Svanidzé (en géorgien : ქეთევან სვანიძე), née le 2 avril 1885 et morte le 22 novembre 1907, géorgienne, est la première épouse de Joseph Staline. Le mariage a lieu à l'église, à la demande de Kato, le 16 juillet 1906.

Après un mariage parsemé des absences de « Koba », surnom que porte alors Staline, elle meurt, probablement du typhus, le 22 novembre 1907.

Le 31 mars 1907, Ekaterina donne naissance à un fils, Iakov Djougachvili, qui grandit jusqu'à l'âge de quatorze ans en Géorgie, élevé par sa tante et entouré de sa famille maternelle. Il doit ensuite vivre à Moscou auprès de son père avec qui il a une relation difficile, ce qui le pousse à commettre une tentative de suicide.

À la mort de son épouse, Staline aurait confié à un ami : « Cette créature adoucissait mon cœur de pierre ; elle est morte, et avec elle sont morts mes derniers sentiments tendres envers l'humanité ». Pendant les Grandes Purges, une partie de la belle-famille de Staline, après avoir partagé des années son quotidien au Kremlin, fut arrêtée, puis exécutée avec son accord. Son beau-frère, Aliocha Svanidzé, compagnon de séminaire de Staline et sa femme Maria Svanidzé étant notamment fusillés en 1941.

Jósif Visariónovič Stálin, izvirno ime Ióseb Besariónis dze Džugašvíli, gruzijski revolucionar in sovjetski politik, drugi voditelj Sovjetske zveze, * 18. december (ruski koledar: 6. december) 1878, Gori, Ruski imperij (danes Gruzija), † 5. marec 1953, Kuncevo pri Moskvi, Sovjetska zveza (danes Rusija).

Sovjetsko zvezo je vodil približno od sredine 20. let do smrti kot generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze (1922–1952) in kot premier oz. predsednik Sveta ministrov (1941–1953). Sprva je predsedoval kolektivnemu vodstvu kot »prvi med enakimi«, do 1930. let pa je postal de facto diktator. Pripomogel je k formalizaciji leninistične interpretacije marksizma v doktrino marksizma-leninizma, medtem ko je njegova lastna politika znana kot stalinizem.

Rodil se je v revni gruzijski družini in se v mladosti včlanil v marksistično Rusko socialdemokratsko delavsko stranko. Postal je urednik strankarskega časopisa Pravda in z ropi, ugrabitvami in izsiljevanjem zbiral denar za boljševiško frakcijo Vladimirja Lenina. Večkrat so ga aretirali in poslali v izgnanstvo. Potem ko so boljševiki v oktobrski revoluciji prevzeli oblast in ustanovili enostrankarsko državo pod vodstvom Leninove preimenovane Komunistične partije, je Stalin postal član vladajočega politbiroja. Poveljeval je v ruski državljanski vojni in nato sodeloval pri ustanovitvi Sovjetske zveze, po Leninovi smrti leta 1924 pa je prevzel vodstvo države. Pod Stalinom je glavno načelo strankarske dogme postalo socializem v eni državi. S petletnimi načrti je država izvedla kolektivizacijo kmetijstva in hitro industrializacijo ter ustvarila centralizirano plansko gospodarstvo. Zaradi te politike so nastale resne motnje pri pridelavi hrane, ki so povzročile lakoto v letih 1932–1933. Da bi izkoreninil »sovražnike delavskega razreda«, je sprožil veliko čistko, v kateri so med letoma 1934 in 1939 zaprli več kot milijon ljudi in jih okoli 700.000 umorili. Do leta 1937 je nad partijo in nad državo dobil popoln nadzor.

Stalinova vlada je širila marksizem-leninizem preko Komunistične internacionale in v 30. letih podpirala protifašistična gibanja, posebej v španski državljanski vojni. Leta 1939 je podpisala pakt o nenapadanju z nacistično Nemčijo, posledica katerega je bila sovjetska invazija na Poljsko. Nemčija je pakt prekršila z invazijo na Sovjetsko zvezo leta 1941. Kljub začetnim porazom je sovjetska Rdeča armada odbila nemški vpad in leta 1945 zavzela Berlin, s čimer je končala drugo svetovno vojno v Evropi. Sovjetska zveza si je priključila baltske države in podprla vzpostavitev prosovjetskih vlad v srednji in vzhodni Evropi, na Kitajskem in v Severni Koreji. Po vojni sta se Sovjetska zveza in ZDA vzpeli kot svetovni supersili. Napetosti, ki so nastale med prosovjetskim vzhodnim blokom in proameriškim zahodnim blokom, so postale znane kot hladna vojna. Stalin je vodil Sovjetsko zvezo skozi povojno obnovo, med katero je leta 1949 razvila jedrsko bombo. V letih po vojni je država doživela novo množično lakoto in protisemitsko gonjo, ki je dosegla vrhunec z »zdravniško zaroto«. Stalina je po smrti leta 1953 sčasoma nasledil Nikita Hruščov, ki je obsodil njegovo vladavino in začel destalinizacijo sovjetske družbe.

Stalin velja za eno najpomembnejših osebnosti 20. stoletja. V mednarodnem marksističnem-leninističnem gibanju je bil predmet obširnega kulta osebnosti, ki ga je častil kot zaščitnika delavskega razreda in socializma. Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je ohranil priljubljenost v Rusiji in Gruziji kot zmagoviti vojni voditelj, ki je Sovjetsko zvezo uveljavil kot svetovno silo. Nasprotno je njegova totalitarna vlada deležna splošnega obsojanja zaradi množične represije, etničnega čiščenja, deportacij, številnih množičnih pobojev in lakote, ki je vzela življenja milijonov.