Kdo se je poročil s Jakob IV. (Mallorca)?

Jakob IV. von Mallorca (katalanisch: Jaume IV de Mallorca; * 24. August 1336; † Februar 1375 in Soria), war ein Titularkönig von Mallorca aus dem Haus Barcelona.

Jakob IV. war der einzige Sohn König Jakobs III. von Mallorca und dessen Ehefrau Konstanze von Aragón, einer Tochter König Alfons IV. von Aragón. Jakobs Vater wurde 1344 von seinen aragonesischen Vettern von Mallorca vertrieben, die das Königreich mit der Krone Aragóns vereinten. In der Schlacht bei Llucmayor 1349 versuchte der Vater das Königreich zurückzuerobern, fiel aber dabei und Jakob geriet zusammen mit seiner Mutter und Schwester in die Gefangenschaft Aragóns, die er zuerst in Jativa und anschließend in Barcelona verbrachte. Dabei soll er ihm eine äußerst unwürdige Behandlung widerfahren sein, die ihn charakterlich verrohen ließen. 1362 gelang ihm die Flucht. Er heiratete auf Vermittlung Papst Urbans V. die neapolitanische Königin Johanna I. von Anjou. Mit seiner Ehefrau und deren Verwandtschaft lag er aber hauptsächlich im Streit und führte ein rastloses Söldnerleben. Im kastilischen Erbfolgekrieg kämpfte er 1367 in der Schlacht von Nájera auf der Seite des schwarzen Prinzen gegen Bertrand du Guesclin. Bald darauf wurde er aber von Heinrich von Trastamara gefangen genommen, der ihn an Du Guesclin auslieferte. Bis 1370 wurde Jakob von diesem in Montpellier gefangen gehalten. Zusammen mit Herzog Ludwig I. von Anjou führte er 1374 ein Söldnerheer gegen Aragón, wurde aber bei Sant Cugat del Vallès geschlagen. Wenig später starb Jakob im kastilischen Exil in Soria, wo er in der Kirche San Francisco auch bestattet wurde.

Da er mit seiner Frau keine Kinder hatte, gingen seine Ansprüche auf Mallorca auf seine Schwester Isabella über, die mit dem Markgrafen von Montferrat verheiratet war. Isabella verkaufte ihre Rechte 1378 weiter an Herzog Ludwig I. von Anjou, der wenig später von Jakobs Witwe adoptiert wurde.

Da bi omilil napetosti v družini, je Robert 1333. sedemletno Ivano poročili s šestletnim bratrancem iz madžarske veje rodbine, princem Andrejem. Kot protiukrep se je takoj po smrti Roberta I. (1343) Ivanin stric Karel Draški, ki je tudi zahteval prestol zase, poročil z Ivanino sestro Marijo. Papež Klemen VI. je podpiral prvo zvezo. Toda leta 1345 je bil Andrej v Aversi umorjen.

Ivanina poroka 1347 z bratrancem Ludvikom Tarantskim je še okrepila govorice, ki so jo krivile za Andrejevo smrt. Da bi maščeval bratovo smrt, je v januarju 1348 z vojsko pridrvel v Italijo madžarski kralj Ludvik I. Veliki in zavzel Neapelj. Ivana in mož sta zbežala na svoja posestva v Provansi, in sicer v Avignon, kjer je imel sedež papež Klemen VI.Tu je bila Ivana oproscena domnevnega sodelovanja v Andrejevem umoru, v zameno za prodajo Avinjona, ki je bil dotlej v sklopu njenih posesti. V Neaplju je dal med tem Ludvik I. Veliki obglaviti Karla Draškega, ostale anžujske prince pa je odpeljal s seboj na Madžarsko.

1351 je postala Ivana polnoletna in izvršno oblast je prevzel njen mož. Z blagoslovom papeža Inocenca VI. se je ponovno spustil v boj za Sicilijo, a osvojitev otoka je bila kratkotrajna in je močno izčrpala kraljestvo. Po Apuliji in Kalabriji so ropale vojaške tolpe, ki jih je ščuval Ludvik Draški (oče Karla Draškega, o katerem bo govora v naslednjem razdelku), kar ga je 1360 pripeljalo v ječo, kjer je bil kasneje zastrupljen. 1355 Ivana ni mogla poravnati fevdnih dajatev in papež jo je izobči. 1362 je umrl njen mož.

S posredovanjem papeža Urbana V. se je Ivana naslednje leto poročila z Jakobom, pretendentom za prestol na Malorci in sorodnikom Aragoncev. To pot ni hotela več možu prepustiti upravljanja države, zato je zapustil Neapelj in 1375 umrl v Kastiliji. 1373 se je morala Ivana z mirom v Aversi dokončno odpovedati zahtevam do Sicilije.

Jakobova smrt je odprla pot do Ivanine naslednje poroke. Njen četrti mož je bil vojskovodja vojvoda Otto IV. von Braunschweig-Grubenhagen. Ta je končno uspel umiriti razmere v kraljestvu in pridobiti naklonjenost papeža.

1377 se je papež Gregor XI. vrnil iz Avignona v Rim. Po njegovi smrti naslednje leto se je začel zahodni razkol. Ivana se je opredelila za avignonskega protipapeža, zaradi česar jo je 1380 papež Urban VI. proglasil za krivoverko, ki podpira razkol, jo odstavil in ponudil prestol Karlu Draškemu.